Nedolgo nazaj je babica od prijateljice imela raka in takrat je potrebovala le mir in pogovor, ni hotela preveč govoriti o tem, ker enostavno ne veš, kaj bo bolezen kot je rak prinesla in kaj ti bo odnesla. Vedno, ko je želela govoriti sem jo poslušala in ji stala ob strani, njena babica pa je ostala pozitivna.
Ko se je zdravljenje uspešno končalo so se vsi oddahnili, rak pa jim je pustil tisti notranji strah, da je potrebno na zdravje paziti in biti neprestano pazljiv na določene simptome. Babica je vse skupaj uspešno premagala, sama je pozitivno korakala naprej, spremenila stil življenja, prehrano in vedno počivala, kadarkoli je njeno telo to potrebovalo.
Danes pa sem zvedela, da se je rak babici vrnil. Nisem niti vedela, da so bile možnosti, da se vrne. To so zadržali zase in sedaj ko se je rak vrnil, so to povedali. Sedaj je v fazi, ko hodi na preglede, da ji ugotovijo kje se je rak vrnil in kaj sledi potem, ko bodo videli kakšno je njeno zdravje.
Zakaj se to dogaja ljudem? Ta babica je res en sonček, vedno pripravljena poklepetati, pomagati, se poigrati z otroki. Tako vesela je bila zadnje čase, toliko energije je imela, sedaj pa jo rak spet tišči v tisto brezno, ko ne vidiš izhoda, še vedno hodi nasmejana. A kaj ko je verjetno v njej sami bitka, strah, žalost, nihče ne ve, kaj točno preživlja, sigurno pa ji ni lahko, ko premišljuje kako minljivo je življenje in kako dolgo bo imela še možnosti živeti.
Vsi se zavedamo, kako pomembno je, da živimo to življenje, da ga cenimo, ker še kako hitro nas doleti lahko bolezen rak, za katera mogoče ni rešitve. Kako rada bi objela to babico in ji rekla, da bo vse v redu, da bo rak pregnan isto kot je bil v prvo. …
