Ko sem imela priložnost delati v neki firmi, sem imela glavno nalogo, da sem se javljala na telefone in delala preusmeritev klicev. Preusmeritev klicev je bila res najbolj zabavna stvar na svetu, saj noben klic ni bil namenjen meni.
Definitivno sem se morala zelo veliko naučiti o sami firmi. Morala sem vedeti, komu preusmeriti klic. To je pomenilo, da sem morala natančno poznati, kaj kdo dela, in ko je kakšna stranka poklicala, sem morala razumeti, kaj točno želi, da sem klic preusmerila na pravo osebo. Preusmeritev klicev me je veliko naučila in hkrati je bila zelo zabavna. Dejansko sem imela malo drugega dela; večinoma sem se samo javljala na telefone.
Bili so tudi dnevi, ko ni bilo toliko klicev, in takrat sem morala delati tudi kaj s papirji. To se je načeloma zgodilo res redkokdaj, a so bila tudi obdobja, ko se je to dogajalo več dni zapored. Ko pa je to minilo, je preusmeritev klicev spet prevladala.
Priznati moram, da sem, ko sem potem našla drugo službo, zelo težko podala odpoved. Enostavno nisem želela oditi, a sem vedela, da bom v drugi službi imela več možnosti za napredovanje in seveda lepšo plačo. Zato sem se morala odločiti in oditi stran od teh preusmeritev klicev.
Kljub temu da sem dala odpoved in odšla v drugo službo, kjer sem tudi uživala, moram priznati, da je bila preusmeritev klicev še vedno moja najljubša služba. Dejstvo je, da takšne službe verjetno nikoli več ne bom dobila, zato pravim, da je bila to moja najljubša služba. Bila je res zelo enostavna, hkrati pa sem se nehala bati javljanja na neznane številke. Pred tem res nikoli nisem želela komunicirati po telefonu.